Otročjost - E-book - Multi-format

Spomin je luknjicav, domisljija pa izbircna, tako da ni vedno mogoce ustreci obema. In otrostvo je lepo, vsaj tako ga vidimo, ko skozi slamice v soku pogledujemo v njegovo daljno preteklost in sanjarimo. To je cas brez skrbi in cas, ko se komaj ucimo omejitev. In vendar verjamem, da luknjicavi spomin v zadevah otrostva nima najpomembnejse vloge. Preprosto vse lahko pozabimo in si izmislimo na novo, posebej ce je bilo nase otrostvo, kot se rece, srecno.
In samo pod pogojem, da verjamemo, da je bilo nase otrostvo srecno, lahko sploh zacnemo raziskovati njegov bistveni del. To je otrocjost. Otrocjost je bistvena prvina otroskosti, nekaksna podstat, vodilo, nekaksen temelj. Brez otrocjosti ni in ne more biti srecnega otrostva. In otrocjost je, ce gremo se dlje, tudi temelj za vsakrsno zivljenjsko sreco. Merilo nasega zadovoljstva sledi naslednji formuli: Zadovoljni smo toliko, kolikor otrocjosti dozivimo v casu, ki je njeno naravno obdobje, to je v casu otrostva.
In potem: kolikor je uspemo prenesti s sabo v naslednji cas, ki je tako imenovana odraslost. Razprava o otrocjosti je lahko povsem kratka, saj o njej ni kaj razpravljati. Lahko pa je tudi zelo dolga, ze skoraj razvlecena, saj sta otrostvo in z njim otrocjost neizcrpen vir zgod in izmisljije. Kaj je torej otrocjost? Ali, ce hocete, kaj je moja otrocjost? Je to res nekaj slabega, s cimer se nimam kaj hvaliti in ponasati; skrajno neresno, komaj omembe vredno stanje? Brzkone le stranpot znacaja, s katero se najlaze opravi ignorantska pripomba ali slabsalna oznaka, ze skoraj psovka? Sta pobeg k otroskosti in zatekanje v otrocjost upravicena samo takrat, ko odpovedo vsi drugi argumenti? Je otrocjost v resnici nekaj nedopustnega in ob-zalovanja vrednega? Ali pa je namerno zatekanje v razposajeno infantilnost lahko celo kaznivo dejanje, ki mora biti sankcionirano z isto mero, kot jo uveljavlja? Skratka.
V zadevi otrocjost se postavlja vec vprasanj kot odgovorov, zato se cutim dolznega, da jo podrobneje raziscem.