Pričakujem pozornost - E-book - Multi-format

Zacnimo na zacetku: Ko pisem, pisem sebe in pesem pise mene. Pa naj se kdo rece, kaj ni zdruzljivo ali da je poezija s kriticnimi, uporniskimi potegi poetsko, tehnisko, es-tet-sko sibkejsa (razen kanoniziranih izjem) in/ali da mora v podmnozico angazirana, druzbeno-kriticna. Namera ali motrenje Pricakujem pozornost., deveta pesniska zbirka Blaza Lukana (1955), te ne pusti nedotaknjenega. Prefinjena dramaturgija - ni nakljucje, pesnik deluje tudi kot dramaturg, gledaliski kritik, univerzitetni profesor - zdruzi med platnice kritiko in svilnato liriko, izrise razmejevanje med »oni« in »mi« , razlasceni mi, zdruzeni v samosti, v katero se navsezadnje potopi.
Kje pa je prvoosebni govorec? Domisljeno groteskirano in izredno kriticno zrcalo druz-be in cloveka v njej pojasni, da zdaj je zdaj, v njem jaz, torej ne gre za skrivanje, le izbiro prav-snjega polozaja iz-javljanja. Ni zolcno jeznega obtozevanja, kriticna napetost se zgra-di z navideznimi paradoksi, npr. slisljivost besed ni odvisna od brezhibnosti telesnega organa, uses, ampak od odprtosti, prebujenosti, cujecnosti.
Razgaljanje drsi od druzbe prek interesnih skupin do zasebnosti, prav tako drsi ost od kritike »njih« do samokritike, udari pa tudi po na videz plemenitih namenih: usmiljenje je samo prikrita oblika sovrastva, [...] ljubezen je le nacin prezivetja. Tako bralec prenika vse globlje v govorcevem iskanju »jaza« , ki se ugleda v pasteh, kot so napuh, slava, egoizem, da pride do »zivega glasu« , do srcike.
Od tam namrec govori ta knjiga: beseda [...] postaja meso in vsaka poezija je navsezadnje telesna. Ko je v besedilo z umirjenim ritmom, a jedko govorico vpeljana relativnost (ni govorice, ki bi izrekla resnico, ni resnice), hudomusnost in ironija prehajata v cinizem, ki reze po mascevalnosti in zadene ob zlo. Vendar resnicnost je na daljavo hujsa kakor v blizini, in prav tam, v blizini, v ciklu Sva dva., se zgodi kontrapunkt knjige - liricne pesmi, mehke kot svila, o krhkih receh.
Pesnikov kredo, pesem namrec razume kot jasnovidno prerokbo, pa se zapise v sklepnem ciklu. In kako presneto zares gre v tej poeziji, ki si pravi: ne krici, samo molci in povej vse, v poeziji, ki si je predhodne zbirke pomenljivo naslovila: V tihem teku (Lipa, 1993), Tkanja (CZ, 2002), Neslisnost (CZ, 2005), Sentence o dihanju (MK, 2010). Res je, v sirokih ustih se le redkokdaj rodi beseda. Ta naj bo slisana.
In veliko vsega se caka na Lukanov preciscen, a ne asketski, oster in hkrati mehek, pronicljiv in prodoren glas, ki upesni dejanski svet, ki bi se drugace razlil in razblinil. Pricakujem pozornost. Petra Korsic