Prekletstvo Suhe Dežele

PREKLETSTVO SUHE DEZELE - GROZLJIVA ZGODBA V SLOVENSCINI - HORROR STORY IN SLOVENIAN - BREDEVOORT VAN DEN BERGPod neizprosno tisino obseznega Karooja se bo razbita druzina predramila starodavno zejo. Zivljenje Johana in Lene na nekoc rodovitni kmetiji je podoba obupa, vse do trenutka, ko se na izsuseni zemlji razpoci prva krvavordeca kaplja dezja. Od tega trenutka naprej njihov svet zvijejo tako skrivnostne kot zlobne sile.
Ponoci se na oknih pojavljajo nepojasnjivi odtisi rok, otroci brez sledi izginejajo in zejska zemlja sama zahteva placilo, ki ga nihce ne more dati. Tisina planote zacne sepetati, peti in preklinjati vsako misel, vsako kretnjo. To je zgodba, kjer krivda in odpuscanje tava kot senca cez dezelo, suha recna korita Karooja pa skrivajo davno pokopane skrivnosti. Kaj se zgodi, ko se zemlja mascuje za clovesko prekrsek? Kdo bo placal koncno ceno? »PREKLETSTVO SUHE DEZELE« je mojstrska kratka zgodba intenzivne napetosti, temnega simbolizma in plazljive groze, ki bo zajela vaso domisljijo in je ne bo spustila.
Zgodba je narejena za obozevalce literarne groze, ljudskega horrorja in psiholosko vznemirljive kratke proze. Ponuja strahoten pogled v temno srce juznoafriske pokrajine. Ce ste bralec napetih, vseskozi vpijajocih in nepozabnih zgodb, ki zabrisejo mejo med pokrajino in morijo, vam bo ta zgodba za tedne prizgala luc ob postelji."Johan Steenkamp je klecal v prahu, prsti sklenjeni okoli kamna kot v molitvi.
Zemlja pod njim je bila kot razpokane ustnice, ki ne znajo vec prositi. Sedem let. Sedem prekletih let brez dezja. Roke so se mu tresle, ko je prebiral suho prst, kot da se vedno cuti, kako so nekoc na tem mestu zoreli koruzni klasovi. Zdaj je ostal le se prah in upanje, ki ga odnese vsak pis. Lena je stala za njim, njena senca je legla na razpoke v zemlji. Roke je drzala prekrizane na trebuhu, ustnice suhe in razpokane."To ni prav, " je rekla.
Njen glas je zaskrebal kot veje trnovega drevesa, ki noce umreti. Johan je dvignil pogled. V zraku je bila belina zgocega sonca, toda tam, nad obzorjem, je visel samoten crn oblacek. Majhen. Temen. Kot muha, ki krozi okoli krave."Lena, " je zarencal, glas mu je bil hripav. "Poglej."Sledila je njegovemu pogledu, oci so se ji zozile. "To nic ne pomeni. Ze prej smo jih videli."Toda oblacek se ni premaknil.
Visel je tam, tezek od necesa, kar ni bil dez. In potem je pocilo. Prva kaplja je kanila Johanu na celo. Topla. Tuja. Obliznil si jo je in pogledal na prste. Rdeca."