O vinu, kozah in drugih prevarah

Med stevilnimi cudezi, ki naseljujejo srednjeveske imaginarije, je morda najbolj nenavaden tisti, ki se je pripetil dobremu skofu Yvesu in njegovemu vinu: iz mascevanja, ker jo je obsodil na utopitev, mu je stara Aicelina preklela vino. Najboljse vino v krscanskem svetu je poslej le se kozja scalina. Groznega okusa ga lahko resi le mladi kozji sir iz mleka prav posebne bele kozice, a sira ne bo, doler se plemenita zival ne ojari.
Da bi se skofu vrnila luc njegovega zivljenja, je torej treba najti pravega kozla. Odprava kozjih snubcev ga poisce tam, kjer se latinska kultura stakne s slovansko in staroversko. A kaj, ce je resnica pravzaprav drugacna? Prevare zagotavljajo, da se svet vrti v pravo smer. Vcasih pripomorejo celo k urejanju kaosa v (staroverski) red, ki slavi ciklicnost narave. V zacetku stirinajstega stoletja je prvi v vrsti sedmih papezev preselil sveti sedez v Avignon.
Zgodovina trdi, da predvsem zaradi politicnih interesov francoskega dvora. Verjetno res. Ali pa se je center vesolja premaknil zaradi najboljsega vina v krscanskem svetu? Zgodba naredi dobro vino. Dobro vino pa pripoveduje zgodbe.