Koda kaosa

Sonce je zahajalo nad Madridom in obarvalo nebo z intenzivno oranzno barvo, ki se je odbijala od oken neboticnikov, kot da bi vse mesto gorelo. V majhnem, razmetanem stanovanju v osrcju Lavapiésa je Daniel Sánchez sedel pred prepletom kablov in utripajocih zaslonov, njegove krvave oci pa so bile uprte v neskoncne vrstice kode. Nenehno brnenje racunalniskih ventilatorjev je bilo kot popacena uspavanka, edini zvok v prostoru, ki je disal po postani kavi in ??ovenelih sanjah.
Daniel, s svojimi razmrsenimi crnimi lasmi in vecdnevno strniscem, je bil bolj podoben brodolomniku kot briljantnemu programerju, kakrsen je nekoc bil. "Mora obstajati pot, " je zamrmral sam pri sebi, njegovi prsti pa so z divjo naglico leteli po tipkovnici. "Izhod iz te luknje." Pogled mu je za trenutek usel na kup neodprtih pisem v kotu pisalne mize. Racuni, obvestila o delozaciji, groznje upnikov.
Vsaka ovojnica je bila bodec opomin, kako je prisel do te tocke. Daniel je zaprl oci in si dovolil trenutek sibkosti. Spomnil se je vznemirjenja, adrenalina tistih ne tako davnih dni, ko se je svet kriptovalut zdel kot obljubljena dezela. Vlozil je vse: svoje prihranke, posojila, celo denar, ki si ga je izposodil od prijateljev in druzine. In potem je, kot bi mignil, vse izginilo. »Idiot, « se je karal in s pestjo udaril po mizi.
"Moral bi videti, da prihaja." Iz samozatopljenosti ga je potegnil zvok mobilnega telefona. Bil je Javier, njegov najboljsi prijatelj in edina oseba, ki se vedno ni izgubila zaupanja vanj.