Marij Čuk

»Bil je dan, ki si ga vpijal s srcem, « ko Leopold Teofit vstopi na vlak, ki naj bi ga pripeljal do zlatega zrna njegovega najglobljega hrepenenja. Pot ga pelje iz italijanskega velemesta po slikoviti pokrajini vse do pristaniskega kraja, kjer naj bi ga cakala Irma, ocarljiva neznanka, s katero si je zadnjih nekaj mesecev strastno dopisoval. Ob prihodu se namesti v udobnem hotelu in v pricakovanju velikega srecanja prezivi nekaj ur pod blagodejnim mediteranskim soncem.
V tem kratkem razponu, ki predstavlja celoten dogajalni cas romana, pa se pripoved razsiri v nadvse raznolike smeri. Za Teofita sprehod po mestu in okolici postane marsikaj: priloznost za razresevanje odnosa z ocetom; nezna reminiscenca na odnos z zeno Nevio, njuno veliko ljubezen in preizkusnjo neozdravljive bolezni; predvsem pa se med lezernim sprehajanjem prebuja hrepenenja po vsem, kar se ima po srecanju s skrivnostno zensko se zgoditi.
Pripovedi dajeta saljivo noto Teofitov plisasti spremljevalec Ronci in policijski inspektor, ki tik pred upokojitvijo dozivi vrhunec svoje policijske kariere. Vesce izpisana zgodba, polna ocarljivih liricnih utrinkov, nas bo drzala v primezu vse do dramaticne razresitve, ko se Teofit zave iluzije, ki je krojila njegov svet, a ki mu je v nekem trenutku tudi pomagala, da se je osvobodil spon zalovanja in naredil korak naprej.