Podaljšano bivanje - E-book - Multi-format

Mlad pesnik stoji pred nenapisano nalogo. Pred njim se odpira svet, za katerega se zdi, da pred njim se ni bil izgovorjen, nikoli slisan na taksen nacin, da se sele uci njegovih »osnov« , si razlaga povezave besed in iz njih oblikuje stavke, ki zvenijo kot tisti v »pesmih, ki se zacnejo iz nic in koncajo z nami« . Svet pac ni od danes niti od vceraj, ampak od nekdaj. O njem je bilo napisanih ze veliko crk, stavkov, povedi, glasbenih komadov, kratkih in dolgih pesmi ...
Ampak to, kar cuti, je samo njegovo, nihce pred njim si tega ne more lastiti in tudi pozneje ne bo nihce obcutil/pisal na enak nacin. Vsak nov pesnik ima tezjo nalogo. Kako naj pozabi, da deduje nesteto moznosti, ki se jih mora zavedati in obenem delovati intuitivno. Kako naj postane nevedni zasledovalec »podzavesti« vsake posamezne pesmi, ki se po moznosti izpise tekoce kot posvetilo, ki pravi: »To hocem povedati in to lahko povem na nesteto nacinov.« Pesniski prvenec je hkrati prvenec za svet, ki ga na novo gradi, in mahanje v slovo svetu, ki je avtorja bistveno zaznamoval.
Tako berem tudi Podaljsano bivanje Gasperja Torkarja, ki ga uvaja »Poslednji dom« . Po tem uvodu, ki je nekaksno »slovo od otrostva« , prek custvenih »nastavitev« (I), pesmi mimobeznih srecanj »na poti« (II) in vsakdanjih pesmi v stilu »pocnem to in ono« (III), pa prek daljsih kontemplativnih in refleksivnih komadov (IV), se vrnemo spet nazaj, k premisljujocemu zastavku uvodnega slovesa »otroka, ki se je igral z lastnim koncem« (V).
Torkarjeva knjiga je strukturirana kot pomikanje skozi bivanje (ne nujno naprej, ne gre za napredek), odzivanje na spremembe, premisljevanje o odnosih, svetu in odrascanju. V usesu pisca teh vrstic gre za neobicajno zrel, premisljen in dobro izrazen svet, ki je sposoben navdusiti, prepricati, pa tudi osupiti. Navdusil me je s svojim sirokim poznavanjem techne, preprical z vecpomenskim, intuitivnim, distanciranim ali custvenim, pomnozenim in iskrenim seciranjem »jaza« , osupil s svojo koncentracijo, predanostjo »stvari sami« .
Mislim, da je ravno to tisto, kar pricakujem(o) od mladega pesnika. Da se poda v neznano, odpre in do neke mere (custveno) razgali, pa da je pri tem ze tudi vesc, natancen in temeljit. Pisec za zavih ima seveda lazjo nalogo. Knjigo mora, ce se mu zdi, le priporociti v branje. Brez zadrzkov, torej. Zelo priporocam. (Primoz Cucnik)