Vse je v redu - E-book - Multi-format

Draga Tina. Vse je v redu. To bi bil zlahka zacetek pisma ali esemesa, pa ni. V resnici sta to naslova prvenca in druge kratkoprozne knjige Tine Mlakar Grandosek. Med platnice z na prvi pogled zenovskim naslovom je tokrat zbrala trinajst kratkih zgodb, ki kaj kmalu nakazejo, kako gre razumeti naslovni »vse je v redu« . Zvecine ne kot izraz optimizma, pac pa kot nekaksno mantro, kot obsesivno ponavljajoco se frazo, kot zanikanje realnosti/sedanjosti, ki v resnici ni v redu, in kot priklicevanje v redu prihodnosti.
Ze dobro. Zmogli bova. Bomo. Vse je v redu. Saj ves, ce se ni, pa se bo ... Tininim protagonistom, naj bodo otroci ali odrasli, je skupno, da so vpeti v druzinsko zivljenje, ki je pogosto vse prej kot idilicno. Tu skripa med zakoncema, tam med starsi in otroki, nekaterim se je na glavo postavilo zivljenje na celi crti. Stevilni protagonisti zgodb Vse je v redu se torej znajdejo na tocki preloma, kamor nas, skupaj z njimi, avtorica pripelje spretno in prepricljivo, pa naj gre za prvo-, drugo- ali tretjeosebno pripoved, za perspektivo otroka, odraslega ali celo predmeta, za zgodbo, povedano v eni sapi ali docela dialosko.
Doseganje in preseganje omenjene tocke je za uporabnike mantre »vse je v redu« povecini bolece, za radovednega bralca pa, kajpada, nadvse zanimivo. Kot se je pokazalo ze v prvencu iz leta 2009, je Tina tudi v drugi knjigi odlicna v ustvarjanju napetega vzdusja, ki bralca drzi v pricakovanju - nekaj se bo zgodilo, zdajle se bo, stoprocentno ... Presenecenje je vcasih vecje in drugic manjse, vcasih ga niti ni, a vselej so intenzivna custva in kaksen detajlcek, ki da misliti.
Vsekakor pa je zgodbam iz Vse je v redu skupno to, da se s koncem zares ne koncajo, temvec bralca brez pardona prisilijo, da si da z njimi opravka se potem, ko je z branjem ze nehal. In to je v redu, zelo v redu.